Monthly Archives: December 2012

Rože – moje prijateljice?

flowersNikakor! Sem sicer že na dobri poti v razvoju, ki vodi do popolne žene, gospodinje in mame, ampak bojim se, da mi ravno zaradi rož to ne bo uspelo nikoli. Ja, na žalost. Svoj čas sem mislila, da se me majhni otroci – dojenčki bojijo, ko sem na svoje začudenje spoznala, da ti mali pamži navohajo strah podobno kot živali in se zato odzovejo tako kot se. Ko sem jih začela opažati in jim postajala naklonjena, je rasla tudi njihova naklonjenost do mene. Ok … z otroki smo opravili. Sledi kuhanje. Dokler sem živela pri starših, je bila kuhinja nek prostor v katerem straši. Vse preveč vrečk in začimb, s še več nepotrebnih loncev. Edino hladilnik je bil moj prijatelj. Z odhodom na svoje obožujem kuho. Včasih se počutim kot čarodej. Res. Kaj vse lahko človek naredi … Potem pa so tu še rože. Slabo mi postane ob pomisli, da kadarkoli sem ostala sama doma in so starši odšli na dopust, jaz pa bila zadolžena za stanovanje in te presnete rože, sem jih opazila šele, ko je bilo skoraj prepozno. Vse uvele sem oživljala ponavadi kar zadnji dan njihovega dopusta. Večinoma mi jih je uspelo spraviti k sebi, se pa je zgodilo tudi to, da je kaktus zaradi prezalitja zgnil. Zdaj, na svojem si skoraj vsak mesec kupim novo rožo. Pa ne mislite, da imam doma rastlinjak – NE! Rože me preprosto ne marajo. Včasih, ko sem sama, se celo naskrivaj, tako da me slučajno ne bi slišale niti stene, malo pogovarjam z njimi. Ne pomaga. Edino ena je usmiljena do mene. Vsake toliko ji pod tušem ustvarjam monsunsko obdobje in je ne zalivam prav pogosto. Naj mi prosim da kdo kak nasvet, da ne bomo morali živeti s plastičnim nasadom.

Dnevne sobe iz starih časov

Na kaj najprej pomislite ob besedni zvezi dnevne sobe? Pomislite na televizijo oz. gledanje televizije, morda kavč ali udobno sedežno garnituro ali zgolj na vašo dnevno sobo in o možnostih, kako bi jo lahko še lepše opremili?

Dnevne sobe so zame nek drug svet. To ni samo ena izmed sob v stanovanju. Ne. To je MOJ svet znotraj MOJEGA doma. Najprej se morajo skladati barve. Nekako si sten dnevne sobe ne zamišljam belih. Delujejo sicer zelo prostorno, a po drugi strani spet hladno in preveč sterilno. Enako velja za modro barvo, čeprav sem dolga leta imela otroško sobico čisto svetlo modre barve, dokler je ni nadomestila rahlo zelenkasta. Zelena barva bi naj delovala pomirjajoče in zelena je dejansko tudi moja najljubša barva, a si vseeno dnevne sobe ne predstavljam zelene. Zdi se mi, da bi se najbolje počutila v nežnem mareličnem vzdušju, morda tudi rdečkastem, ker mi deluje tako toplo, domače … kot da nekje v kotu dnevne sobe gori kamin, ki čaka, da vsake toliko spet vanj naložimo les. Vonj po lesu, vonj po gozdu, vonj po naravi in življenju …

Preveč hitimo, zato rabimo neko udobno in varno zavetje. Sama se najbolje počutim zavita v odejo v starem naslonjaču v kotu naše še bolj stare dnevne sobe. Čas se je ustavil vsaj 15 let nazaj. Pa kaj, če so na voljo nove sedežne in novi regali. Stare omare so prav priročne. Spominjajo me na brezskrbne čase, ko sem še hodila v šolo. Ko ni bilo ne službe, ne računov, ne pranja in likanja. Bil je le dom, mami in ati, ki ju kot najstnica nisem znala tako ceniti kot danes. Prav zaradi tega moje dnevne sobe ne dam. Želim, da ohranja spomine na pretekle dni.