Rože – moje prijateljice?

flowersNikakor! Sem sicer že na dobri poti v razvoju, ki vodi do popolne žene, gospodinje in mame, ampak bojim se, da mi ravno zaradi rož to ne bo uspelo nikoli. Ja, na žalost. Svoj čas sem mislila, da se me majhni otroci – dojenčki bojijo, ko sem na svoje začudenje spoznala, da ti mali pamži navohajo strah podobno kot živali in se zato odzovejo tako kot se. Ko sem jih začela opažati in jim postajala naklonjena, je rasla tudi njihova naklonjenost do mene. Ok … z otroki smo opravili. Sledi kuhanje. Dokler sem živela pri starših, je bila kuhinja nek prostor v katerem straši. Vse preveč vrečk in začimb, s še več nepotrebnih loncev. Edino hladilnik je bil moj prijatelj. Z odhodom na svoje obožujem kuho. Včasih se počutim kot čarodej. Res. Kaj vse lahko človek naredi … Potem pa so tu še rože. Slabo mi postane ob pomisli, da kadarkoli sem ostala sama doma in so starši odšli na dopust, jaz pa bila zadolžena za stanovanje in te presnete rože, sem jih opazila šele, ko je bilo skoraj prepozno. Vse uvele sem oživljala ponavadi kar zadnji dan njihovega dopusta. Večinoma mi jih je uspelo spraviti k sebi, se pa je zgodilo tudi to, da je kaktus zaradi prezalitja zgnil. Zdaj, na svojem si skoraj vsak mesec kupim novo rožo. Pa ne mislite, da imam doma rastlinjak – NE! Rože me preprosto ne marajo. Včasih, ko sem sama, se celo naskrivaj, tako da me slučajno ne bi slišale niti stene, malo pogovarjam z njimi. Ne pomaga. Edino ena je usmiljena do mene. Vsake toliko ji pod tušem ustvarjam monsunsko obdobje in je ne zalivam prav pogosto. Naj mi prosim da kdo kak nasvet, da ne bomo morali živeti s plastičnim nasadom.